Iskreno povedano, sem bil vedno tisti tip človeka, ki bi naredil vse drugo, samo da se ne bi odpravil k zdravniku na kakšen pregled. Področje, ki me je še posebej “strašilo” oziroma se mi zdelo neprijetno, pa je bil urološki pregled. Iskreno sem vedno le upal, da nikoli ne bom imel takšnih težav, da bi se moral odpraviti na tovrsten pregled. To se mi zdi na splošno težava pri moških, saj se mnogi bojimo tovrstnih pregledov, tema pa med nami pogosto ostaja “tabu”, o kateri se kvečjemu govori iz šale in redko zares.
Nekaj časa nazaj sem začel vse pogosteje opažati nekatere spremembe in težave. Pri odvajanju se je pojavil rahel pekoč občutek in tisti občutek, da nekaj ni povsem v redu, kar me je res zaskrbelo. Spremembe so me spremljale tedne, zato ni minilo samo od sebe v nekaj dneh. Takrat nisem bil bolan, prav zato me je to še bolj skrbelo. Sprijaznil sem se, da me verjetno čaka kakšen urološki pregled, saj se pri teh rečeh ne gre hecati. Zbral sem pogum, kontaktiral zdravnika in se prijavil na urološki pregled.
Na dan pregleda sem bil precej bolj napet, kot bi si želel priznati. Ko me je zdravnik sprejel, mi je mirno razložil potek in napetost se je začela razblinjati. Sam pregled ni bil boleč in je trajal le kratek čas. Potek je bil profesionalen, zato mi je bilo iz trenutka v trenutek manj neprijetno. Na koncu me je najbolj presenetilo, kako hitro je vse skupaj minilo. Odgovori so bili na srečo pozitivni in ni bilo nič hujšega narobe.